Piše: Bojan Pravica, ustanovitelj podjetja Elementum
Če bi zlato ocenjevali zgolj skozi prizmo finančnih trgov, bi ga lahko razumeli kot še eno naložbo, ki se odziva na obrestne mere, inflacijo in nihanja dolarja. Toda ko zlato začnejo v velikih količinah kupovati centralne banke, se zgodba povsem spremeni.
Centralne banke ne kupujejo zlata zaradi kratkoročnega dobička. Ne vstopajo v trg zaradi tehničnih signalov ali sentimenta. Njihove odločitve so počasne, konzervativne in usmerjene v desetletja, ne v četrtletja. Prav zato so podatki o njihovih nakupih izjemno pomembni.
V zadnjih letih ti podatki kažejo nekaj izjemnega: svetovne centralne banke kupujejo zlato v obsegu, kakršnega nismo videli vse od razpada sistema Bretton Woods v začetku sedemdesetih let. To ni naključje. In to ni prehodni pojav.
Zlato po letu 1971: od monetarnega sidra do obrobnega sredstva
Ko so Združene države leta 1971 prekinile vezavo dolarja na zlato, je zlato postopoma izgubilo uradni monetarni status. Centralne banke so ga še vedno imele v bilancah, vendar je bilo obravnavano kot ostanek preteklega sistema – kot inertno sredstvo brez donosa.
V osemdesetih in devetdesetih letih so številne zahodne centralne banke zlato celo prodajale. Prevladovalo je prepričanje, da so državne obveznice razvitih držav, zlasti ameriške, učinkovitejša in sodobnejša oblika rezerv. Zlato je veljalo za relikt preteklosti.
Ta odnos je trajal več desetletij. Toda kot pogosto v zgodovini denarja se je pokazalo, da tisto, kar je potisnjeno na rob, pogosto čaka na svoj trenutek vrnitve.
Prvi znaki spremembe: po finančni krizi, a brez pozornosti
Po globalni finančni krizi leta 2008 so se v bilancah centralnih bank začele pojavljati majhne, a pomembne spremembe. Nekatere države v razvoju so postopoma začele povečevati zlate rezerve, predvsem z namenom razpršitve tveganja.
Ta proces je bil počasen in ni pritegnil večje pozornosti. Finančni trgi so bili osredotočeni na obrestne mere, kvantitativno sproščanje in rast delniških indeksov. Zlato je ostajalo v ozadju.
Ključno je razumeti, da to še ni bil prelom. Bil je zgolj uvod.
Leto 2022: trenutek, ko se je trend pospešil
Pravi preobrat se je zgodil po letu 2022. Takrat so centralne banke začele kupovati zlato v količinah, ki jih ni bilo več mogoče prezreti.
Pomembno je poudariti: ta pospešek se ni zgodil zaradi spremembe obrestnih mer ali inflacijskih pričakovanj. Zgodil se je zaradi spremembe zaznanega sistemskega tveganja.
Zamrznitev deviznih rezerv suverene države je mnogim centralnim bankam jasno pokazala, da rezervna sredstva niso več zgolj ekonomska, temveč tudi politična. Zlato, ki nima izdajatelja in ne predstavlja obveznosti druge države, je v takem okolju pridobilo povsem novo težo.
Rekordni letni nakupi: zakaj so količine pomembnejše od cen
Ko govorimo o zlatu, se večina pozornosti običajno usmeri v ceno. Toda za razumevanje rezervne politike centralnih bank je cena drugotnega pomena. Ključne so količine.
V zadnjih letih so centralne banke:
- več let zapored neto kupci zlata,
- kupovale v obsegu, ki presega dolgoletna povprečja,
- in to kljub naraščajočim cenam.
To je bistvena razlika v primerjavi s preteklimi cikli. Centralne banke ne čakajo na “ugodnejše vstopne točke”. Kupujejo, ker ne sledijo tržni logiki, temveč strateški.
Ko institucije, katerih mandat je stabilnost sistema, kupujejo zlato ne glede na ceno, to kaže na globljo spremembo prioritet.
Prelom z zgodovino: od prodajalcev do strateških kupcev
V devetdesetih letih so bile centralne banke pomemben vir ponudbe zlata. Danes so eden največjih virov povpraševanja. Ta obrat ni trivialen.
Pomeni, da se je spremenil pogled na vlogo zlata:
- iz pasivnega rezervnega ostanka,
- v aktivno orodje za uravnoteženje sistemskih tveganj.
Zlato se ponovno obravnava kot monetarno sredstvo – ne v smislu vsakodnevnega plačevanja, temveč kot končna oblika zaupanja, ko odpovejo druge oblike.
Zakaj ti nakupi niso špekulativni
Pomembno je razlikovati med:
- investicijskim povpraševanjem,
- in rezervnim povpraševanjem.
Centralne banke ne kupujejo zlata zato, ker pričakujejo rast cene v naslednjem letu. Kupujejo ga zato, ker želijo zmanjšati odvisnost od enega samega sistema, ene same valute in ene same pravne jurisdikcije.
To je razlika med trgovanjem in upravljanjem tveganja.
»Najboljši čas je bil včeraj, a pravi čas pa je danes.«
Bojan Pravica Elementum
Kdo kupuje zlato – in kdo ne
Čeprav se v tem članku ne spuščamo v podrobno geopolitično analizo (ta sledi v naslednjem delu serije), je vredno poudariti eno dejstvo: glavnina novih nakupov prihaja iz držav zunaj tradicionalnega zahodnega jedra.
To ne pomeni zavračanja dolarja, temveč dopolnjevanje. Države želijo večjo odpornost svojih rezerv, več manevrskega prostora in manj enostranske izpostavljenosti.
Zlato v tem kontekstu deluje kot univerzalno zavarovanje – ne proti inflaciji, temveč proti sistemskim lomom.
Zakaj se trend ne bo končal z naslednjim obrestnim ciklom
Pogosta napaka je razlaga, da bodo centralne banke prenehale kupovati zlato, ko se obrestne mere stabilizirajo ali znižajo. Ta razlaga spregleda bistvo.
Gre za strukturno, ne ciklično spremembo. Dokler:
- ostaja visoka raven javnega dolga,
- dokler so finančna sredstva lahko predmet sankcij,
- in dokler svet ostaja geopolitično fragmentiran,
bo potreba po nevtralnem rezervnem sredstvu obstajala.
Pogled strokovnjakov
Nekdanji strateg pri Federal Reserve in Credit Suisse, Zoltan Pozsar, je trend povzel z naslednjimi besedami:
“Centralne banke ne kupujejo zlata zato, da bi zaslužile. Kupujejo ga takrat, ko začnejo dvomiti v trajnost sistema, ki so ga same pomagale zgraditi.”
Ta izjava jedrnato povzame bistvo trenutnega dogajanja.
Zaključek
Zgodovina monetarnih sistemov nas uči, da se največje spremembe ne zgodijo na naslovnicah, temveč v ozadju. Današnje kopičenje zlata s strani centralnih bank je prav tak primer.
Ne gre za beg pred dolarjem, temveč za iskanje ravnotežja. Ne gre za vrnitev v preteklost, temveč za prilagoditev prihodnosti. Zlato se v trezorje ne vrača kot ideološki simbol, temveč kot praktično orodje v svetu, kjer finančna varnost ni več samoumevna.
V naslednjem članku bomo pogledali, kdo natančno stoji za temi nakupi in zakaj so prav države zunaj zahodnega jedra danes glavni nosilci ponovne monetizacije zlata.