Piše: Bojan Pravica, ustanovitelj podjetja Elementum
V prvih dveh člankih smo pokazali, da se centralne banke po svetu vračajo k zlatu ter da obseg teh nakupov presega vse, kar smo videli v zadnjih petdesetih letih. Toda količina sama po sebi še ne razloži bistva dogajanja. Ključno vprašanje je drugo: kdo stoji za temi nakupi.
Ko pogledamo podrobneje, se razkrije jasen in ponavljajoč se vzorec. Glavnina novih zlatih rezerv ne nastaja v Združenih državah, evroobmočju ali na Japonskem, temveč v državah zunaj tradicionalnega zahodnega monetarnega jedra. Ta geografska porazdelitev ni naključna. Odraža globlje spremembe v zaznavanju tveganja, moči in suverenosti v svetovnem finančnem sistemu.
Zahodne centralne banke in paradoks statusa quo
Začnimo pri tistih, ki zlata danes večinoma ne kupujejo. ZDA, Nemčija, Francija in Italija že desetletja ohranjajo visoke zlate rezerve, vendar jih ne povečujejo bistveno. Njihov položaj je specifičen: so del jedra sistema, ki ga zlato posredno zavaruje.
Za te države dolar in evro nista zunanja tveganja, temveč lastna infrastruktura. Ameriška centralna banka nima potrebe po zmanjševanju izpostavljenosti do dolarja, saj je dolar sama. Podobno velja za Evropsko centralno banko v okviru evroobmočja.
Ta položaj ustvarja paradoks. Prav države, ki so v preteklosti oblikovale pravila monetarnega reda, imajo danes najmanj neposrednih spodbud za njegovo spremembo. Status quo jim še vedno koristi.
Države zunaj jedra: drugačna izhodišča, drugačna logika
Za te države zlato ni zgodovinski relikt, temveč praktično orodje. Predstavlja:
- sredstvo brez nasprotne stranke,
- zaščito pred valutnim in političnim tveganjem,
- ter obliko monetarne suverenosti v svetu, kjer so pravila pogosto asimetrična.
Ni presenetljivo, da prav te države danes vodijo proces ponovne monetizacije zlata.
Kitajska: dolgoročna strategija brez javnih deklaracij
Kitajska je najbolj izrazit, a hkrati najbolj netransparenten primer. Njena strategija ni glasna in ni deklarativna. Ne temelji na javnih izjavah, temveč na postopnih, discipliniranih prilagoditvah.
Kitajska že desetletja zmanjšuje relativno odvisnost od dolarja, pri čemer zlato igra posebno vlogo. Ne kot nadomestilo za dolar, temveč kot sidro zaupanja v ozadju sistema. Pomembno je poudariti: Kitajska ne kupuje zlata zato, da bi destabilizirala obstoječi red, temveč zato, da bi povečala lastno odpornost v primeru njegovega preoblikovanja.
Njena zadržanost pri razkrivanju dejanskih količin ni znak neodločnosti, temveč strateške discipline. V monetarnih zadevah je molk pogosto močnejši od retorike.
- Rusija: prisilna prilagoditev, ki je postala lekcija
Ruski primer je drugačen. Tam kopičenje zlata ni bilo zgolj strateška izbira, temveč deloma prisilna prilagoditev. Po letu 2014, še izraziteje pa po letu 2022, je Rusija postopoma izgubila dostop do večine zahodnih finančnih instrumentov.
V takem okolju je zlato postalo ena redkih oblik rezerv, ki jih ni bilo mogoče zamrzniti ali omejiti. Čeprav je ruski primer ekstremen, je deloval kot opozorilo tudi za druge države: to, kar se je zgodilo eni, se lahko v določenih okoliščinah zgodi tudi drugim.
- Indija: ravnotežje med integracijo in neodvisnostjo
Indija predstavlja bolj subtilen primer. Je globoko integrirana v globalni sistem, hkrati pa ohranja tradicijo strateške neodvisnosti. Njena rezervna politika odraža to dvojnost.
Zlato v indijskem kontekstu ni izraz nezaupanja do dolarja, temveč zavarovanje pred enostransko odvisnostjo. Indija razume, da je dostop do dolarja ključen za trgovino in finance, vendar hkrati gradi varnostno mrežo, ki ji omogoča manevrski prostor v bolj turbulentnem svetu.
- Turčija: zlato kot obramba pred zunanjimi in notranjimi šoki
Turčija je primer države, kjer se zunanji geopolitični pritiski prepletajo z notranjimi makroekonomskimi izzivi. Visoka inflacija, nihanja valute in napeti odnosi z zahodnimi zavezniki so ustvarili okolje, v katerem je zlato postalo ključno stabilizacijsko sredstvo.
Za Turčijo zlato ni abstraktna monetarna teorija, temveč praktičen instrument za ohranjanje zaupanja v centralno banko in državno bilanco.
- Poljska in presenečenje vzhodne Evrope
Posebej zanimiv je primer Poljske. Kot članica EU in Nata bi jo marsikdo uvrstil v zahodno jedro. Toda zgodovinske izkušnje in geopolitična občutljivost regije so oblikovale drugačen pogled na tveganje.
Poljska je zlato jasno opredelila kot strateški del svojih rezerv, pri čemer odkrito govori o cilju večjega deleža zlata v bilanci centralne banke. To kaže, da vprašanje monetarne suverenosti ni omejeno zgolj na države zunaj Zahoda, temveč se pojavlja tudi na njegovih robovih.
Skupni imenovalec: suverenost, ne ideologija
Če pogledamo vse te primere skupaj, se izlušči skupni imenovalec. Ne gre za ideološko zavračanje dolarja, temveč za zmanjševanje enostranske izpostavljenosti. Države ne bežijo iz sistema – zavarujejo se znotraj njega.
Zlato v tem kontekstu ni protest, temveč polica zavarovanja.
Diverzifikacija ni de-dolarizacija
Pomembno je poudariti razliko, ki se v javnih razpravah pogosto izgubi. Povečevanje zlatih rezerv ne pomeni avtomatične de-dolarizacije. Večina držav še vedno uporablja dolar kot glavno transakcijsko valuto in pomemben del rezerv.
Toda rezervni portfelji niso več enodimenzionalni. Postajajo bolj raznoliki, bolj prilagodljivi in bolj odporni na politične šoke.
Tiha koordinacija brez formalnega dogovora
Eden bolj fascinantnih vidikov trenutnega dogajanja je odsotnost formalne koordinacije. Ne obstaja globalni dogovor o kopičenju zlata, ne obstaja skupna deklaracija. Kljub temu se številne države premikajo v isto smer.
To ni rezultat dogovarjanja, temveč podobne diagnoze sveta, v katerem živimo.
Pogled strokovnjakov
Ustanovitelj največjega svetovnega hedge sklada Ray Dalio je to dinamiko povzel z naslednjimi besedami:
“Države se rezervnim valutam ne odpovedujejo zlahka. To storijo šele, ko postane cena odvisnosti višja od cene spremembe.”
Ta misel natančno pojasni, zakaj se zlato vrača v trezorje prav zdaj.
Zaključek
Kopičenje zlata s strani držav zunaj zahodnega jedra ni naključje in ni kratkoročen pojav. Je logičen odziv na svet, v katerem se ekonomska moč, politični vpliv in finančna infrastruktura ne ujemajo več tako gladko, kot so se nekoč.
Zlato v tem procesu ne napoveduje konca dolarja, temveč konec njegove ekskluzivne vloge. Svet ne zapušča obstoječega sistema – pripravlja se na njegov razvoj.
V naslednjem članku se bomo posvetili najbolj občutljivemu vprašanju te serije: koliko zlata ima Kitajska v resnici in zakaj so uradni podatki verjetno le del celotne slike.